Ena izmed meni ljubih trditev: ne mudi se mi, kar v miru.
Zakaj?
V primerjavi s starostjo Mame Zemlje in vesolja je trenuten čas našega bivanja na Zemlji relativno kratek. In da bi še ta čas namerno živela v hitenju? Ne, hvala.
Bila sem zaposlena v okolju kjer čas predstavlja denar. Za vsako storitev je točno preračunano koliko časa potrebuješ, da jo opraviš. Kot, da si avtomatiziran stroj. Tam ni časa za zavedanje telesa, diha ali za pogovor z osebo, ki stoji na drugi strani okenca. Dnevi so minevali kot, da jih ne bi bilo. Bili so polni opravljenih storitev in številnih opravljenih nalog, vendar sem se vsak konec tedna počutila kot, da nisem zares bila tam, s prisotnostjo, ker se je skoraj vedno mudilo. Že v uvajalni dobi sem dobila v vedenje, da tam prostora za počasnost ni. So ljudje, ki takšno delo opravljajo z veseljem, zame je to predstavljalo pritisk. To hitenje, da čimprej obkljukaš seznam nalog, me je iz dneva v dan bolj izčrpavalo.
Še vedno se zalotim, ko imam občutek, da se mi mudi. Ko celotno telo preplavijo občutki nemira. Zaprem oči in se z umirjenim dihom spomnim, da bom naredila vse ob točno pravem času in da bom na dogovorjenem mestu točno takrat, ko naj bi bila. Ko želim nekaj opraviti na hitro, samo, da lahko grem delati nekaj drugega si rečem, da imam dovolj časa za vse. Itak pridejo dnevi, ko je vse v luftu in ne vem, če bom lahko vse naredila, kar sem si zadala. Če je le možnost sem raje sem počasna, opravim pol stvari manj, kot bi jih, če bi hitela in ob tem uživam. Sem s pozornostjo tam, v dejavnosti, vonjam, dotikam in opazujem. Najboljši učitelji počasnosti so otroci. Za njih čas ne obstaja. Živijo v svetu igre, raziskovanja in čutenja. Od njih bi se lahko marsikaj naučili.
ČLOVEK KAM SE TI TAKO MUDI?
Od jutra do večera, človek teče sem in tja.
Neučakan in nestrpen, dan za dnevom momlja: »Ni časa.«
Ogromno je stvari in obveznosti, da mu že na začetku tedna cela baterija pregori.
V najkrajšem času je treba narediti največ!
Cena? Zdravje, mir, odnosi, karkoli praviš, samo, da vključen si v ta veličastni dir.
Pa se res tako mudi?
Kam tako hitiš? Do prepada? Po najhitrejši poti v smrt?
Kaj zgodi se, če ustaviš nezavedni vrtiljak?
Boš še obstajal? Se boš zgrudil?
Čas je iluzija, lahko je kratek ali dolg.
Ti si ta, ki izbira ali bo norija od jutra do večera!
Avtorica: Anja Knez