Sredi julija sem se odpravil v Art of Living meditacijski center v Schwarzwald. Šele dva dni prej sem se tako spontano odločil, da grem na Art of Living intenzivni tečaj tišine.
Medtem ko sem se vozil z avtobusom, sem se spomnil svojega prvega potovanja na to isto lokacijo pred 14 leti. Takrat sem potoval z vlakom in poleg mene je do Ljubljane sedela sošolka iz osnovne šole. Ko sem ji povedal kam grem in kaj bom počel (da bom 5 dni v tišini in ne bom počel nič), se ni mogla upreti smehu in vprašala, če moram zato iti tako daleč in še plačati po vrhu. No, izkušnja takratnega odmika v tišino mi je potrdila, da se zagotovo splača iti tako daleč in povrhu za to še plačati. Notranji mir, tišina, radost, ljubezen, zdravljenje in še kak pozitiven učinek tega programa so pravzaprav neprecenljivi.
Tečaja tišine sem se zdaj udeležil že tolikokrat, da ne štejem več, a me vedno znova preseneti z vsem kar prinese. Vtisi, stres in napetosti v telesu, ki se čez leto nabirajo v meni in se sploh ne zavedam dobro, da so tu, ker se jih toliko navadim prenašati naokrog, kakor kamen, ki ti ga navihani planinci skrijejo v nahrbtnik, odpadajo vsak dan tečaja počasi, en za drugim.
Prvi dan sem čutil kako zelo mojemu telesu in tudi umu paše totalni počitek. Utrujenost, ki se je prej sploh nisem zavedal, je počasi polzela z mene in čutil sem kako se je telo začelo regenerirati. Drugi dan so meditacije postale vse bolj mirne, vse bolj globoke. Mir se je počasi, a zagotovo stabiliziral v meni. Tretji dan so začeli prihajati razni uvidi. Tisto, kar sem v letih raziskovanja bral v knjigah je dobilo epilog v izkušnji. Jutranja meditacija četrtega dne je bila čudovita, a nadaljevanje je prineslo zanimiv preobrat.
Zaradi meni neznanega razloga, sem začel pri meditaciji v preostanku dopoldneva čutiti nemir, razdražljivost, jezo, obsojanje, zavist. Prav težko je bilo sedeti v dvorani z vsemi temi občutki, ki so me takole v koloni prišli pozdravit na zadnji dan tečaja. Pa saj niso prišli prvič, dobro se poznamo, samo presenetili so me, ker jih na zadnji dan tečaja res nisem pričakoval.
Hvaležen sem za tehnike, ki sem se jih naučil pri Gurudevu Sri Sri Ravi Shankarju, da vem kako ravnati s temi nepovabljenimi gosti. Vsak gost je Bog v preobleki in pomembno je, da jih sprejmemo lepo, jih posedemo in jim dovolimo, da ostanejo toliko časa kolikor želijo. Enako sem naredil jaz z vsemi temi občutki, ki se jih sicer radi čimprej znebimo. Sprejel sem jih in jih opazoval, nisem se jih branil. Vedel sem, da ti občutki niso del mene in da moram samo počakati, da se naužijejo moje družbe. Kot oblaki po nevihti, ki jih veter odpihne na vse strani, so se počasi tudi nepovabljeni gostje razkropili in v meni pustili prijetno jasnino zavedanja. V meni je spet zasijalo Sonce. Do naslednje nevihte. Do naslednjega obiska teh in drugih gostov, ki se jih običajno otepamo. Naokoli bodo zagotovo še kdaj prišli strah, žalost, bes, krivda, aroganca, itd.
Glavna lekcija tokratnega tečaja je bila zame ta, da si sami kreiramo svet v katerem živimo. Svet je eden, 8 milijard ljudi pa vidi ta svet vsak po svoje. Odvisno kakšne barve leč nosimo ta dan in koliko so leče umazane. Ali kot pravi naš pregovor: »Vsake oči imajo svojega malarja.« Dobro se je zavedati, da imamo svobodno voljo pri izbiri leč in da jih je možno tudi očistiti.
Obstaja veliko različnih načinov, da to storimo. Najprej je dobro, da smo pozorni pri tem kaj absorbiramo v obliki hrane, pijače, glasbe, filmov, informacij, itd. Potem je pomembno, da kvalitetno spimo, da se družimo s pravimi ljudmi, da se dovolj gibamo, po možnosti nekje, kjer so elementi (voda, zemlja, zrak) čim bolj čisti in da imamo načine kako »prebaviti« vse vtise, ki jih čez dan doživimo, da ne ostanejo zapečeni na ogledalu naše zavesti.
Tako bomo spoznali sebe in svet kakršen je. In če se v življenju kaj splača, je to to.
Avtor: Matic Štorman