Stojim v trgovini na blagajni. Pred mano gospa z dvema punčkama. Predvidevam, da je babica z vnukinjama. Svojih nekaj stvari sem zložila na trak, kjer je bilo ravno dovolj prostora in čakala, da bom na vrsti. Bila sem zamišljena, dokler nisem zastrigla z ušesi ob stavku, ki ga je izrekla gospa: »Na, toliko sem plačala, dobile pa nismo NIČ.«
Cel trak hrane je v mojih ušesih zazvenel kot »nič«. Verjetno je gospa želela povedati, da je za ta denar dobila veliko manj kot nekoč. Mene pa je vseeno ustavil ta stavek. In sem pustila, da je misel odzvanjala.
Koliko potrebujemo, da bo dovolj?
Če v naši regiji pogledamo 150 let v preteklost, ni bilo tušev, tople vode takoj iz pipe, ali takšne raznolikosti in količin hrane, oblačil, avtomobilov in drugih stvari, ki jih imamo danes. Marsikaj od tega še danes ni samoumevno dostopno vsem ljudem na svetu. Ko pogledam, koliko stvari je danes okoli nas, se včasih vprašam, ali se sploh še zavedamo, v kakšnem izobilju živimo.
Ob tem se sprašujem, ali se zaradi tega, ker so nam stvari ves čas samoumevno dostopne, sploh še zavedamo njihove vrednosti. Kako bi jih doživljala, če jih ne bi imela vedno na pretek? Bi jih znala bolj ceniti?
Kljub vsemu izobliju se v meni včasih pojavi občutek, da nimam dovolj.
Od kje izhaja ta občutek pomanjkanja, da nikoli ni dovolj?
Ob tem se spomnim na črnega duha Kaonashija (v prevodu pomeni »brez obraza«) iz Ghiblijevega animiranega filma Čudežno potovanje (Spirited Away). Kaonashi nima prave lastne osebnosti, ampak vsrkava tisto, kar se dogaja okoli njega. Ko pride v kopališče, kjer vladajo pohlep, požrešnost in želja po vedno več, začne tudi sam požirati vse, kar mu pride pod roke (tudi uslužbence kopališča). Kot da postane odsev okolja, v katerem se je znašel in v tem primeru postane pošast, vreča brez dna.
Reši ga glavna junakinja, ko mu da košček zeliščne kroglice, zaradi katere izbruha vse, kar je pogoltnil v kopališču. Kot da bi se s tem iz njega izločilo tudi vse, kar je vsrkal iz okolja, ki ga je spremenilo v požrešno pošast. Mir najde šele stran od kopališča, v vsakdanjem življenju, onkraj materializma, v mirnem kraju, pri čarovnici. Tam se uči plesti.
Včasih se vprašam, koliko je tega tudi v meni. Koliko mojih »potreb« je zares mojih in koliko jih prevzamem od okolja, v katerem živim?
Opazila sem tudi, da se vsakič, ko sem v trgovskem centru, občutno okrepi občutek, da nimam dovolj. Podobna sporočila nosijo reklamni panoji, oglasi na družbenih omrežjih in v medijih. Nimam dovolj oblačil, nimam dovolj čevljev, nimam dovolj stvari, nimam dovolj, …
In občutek, da nimam dovolj, se pri meni hitro poveže z občutkom, da tudi sama nisem dovolj, ali z mislijo, da bi morala imeti več stvari, da bi bila boljša, vrednejša ali bolj sprejemljiva.
Kje pa najdem prostor, kjer je dovolj, kjer sem dovolj?
V naravi.
Ko sem v gozdu, ob vodi ali na travniku, se nekaj v meni umiri. Tam niti za trohico sekunde ne pomislim, da potrebujem nekaj novega, da bi se počutila dovolj. V naravi se občutek »imam dovolj« pojavi sam od sebe. Ničesar mi ni treba dodati. Ničesar kupiti. Ničesar dokazati.
Narava mi daje občutek, da je dovolj vsega, da je okoli mene obilje, da sem dovolj in da imam dovolj. Narava, daje občutek, da ne rabim veliko, da sem zadovoljna. Pravzaprav za zadovoljstvo potrebujem zelo malo. In da je to malo lahko povsem dovolj.
Avtorica: Anja Knez