Kolikokrat smo že stale pred ogledalom z občutkom, da bi morale biti drugačne, manjše, bolj skladne, "primernejše"? Kolikokrat smo si rekle, da bomo nekoč dovolj, ko se bo naše telo spremenilo?
V tem zapisu delim iskreno miselno popotovanje, ki se je začelo povsem vsakdanje – z iskanjem obleke za večerni izhod in me je vodilo v globlji vpogled v moj odnos do telesa.
Zapis je povabilo k raziskovanju: koliko prostora dovolimo svojemu telesu? In kakšna sporočila mu pošiljamo zavestno ali nezavedno?
Stojim pred ogledalom in poskušam različna oblačila. Prijateljica praznuje rojstni dan in gremo na pijačo, da proslavimo. Menjujem različne majice, gledam barve, opazujem kako se izražajo oblike in obline telesa. Nakar me zadane kot strela z jasnega: »Bemtiš Anja, a ti telesu sploh dovoliš, da je veliko, da zavzema prostor?«. Obnemim. Odkar se spomnim je v moji omari bil zmeraj prostor za stvari, ki so mi premajhne, a za katere je še zmeraj upanje, da jih bom nekoč lahko spet oblekla. Od osnovne šole dalje si ponavljam: »Ko boš shujšala ti bo tudi to prav.« Seveda, 99% tistih oblačil nikoli več ne oblečem, jih podarim ali vržem stran. In s takšnim mišljenjem dajem telesu vedeti – želim, da si manjše, ožje – želim, da si drugačno! Ko ponosna stojim pred ogledalom z XS majico na sebi, občutki uspeha in mislijo: »Ha, še vedno mi je prav!« – kakšna sporočila pošiljam telesu? Pomanjšaj se! Uspeh je, ko se zmanjšaš! Tiščanje v številke in okvirje, …
Kako pa bi bilo, če bi dovolila telesu, da je okej, če zavzema večje številke oblačil, če je okej, da zavzema več prostora, se ne skriva? Da je okej, da je takšno kot je?
Ob teh mislih se pridružujejo tudi tiste, ko gledam svoje stare fotografije in občudujem kako sem bila takrat bolj »suha«, vendar se v resnici nikoli nisem počutila suha. In ravno tukaj je tisti AHA moment – bistvo, namen mojega telesa ni, da je suho! Ampak, da živi, diha, pleše, se giba, plava, čuti, se izraža, …
O problematiki glede telesne samopodobe z vplivi socializacije (barbike in punčke) in vzorov slavnih oseb, ki se retuširani smejijo iz naslovnic, se veliko opozarja. Tudi kako je stoletja nazaj veljala obilnost teles za lepoto in statusni simbol, danes žarometi svetijo na kost in kožo. Pa sem velikokrat zamahnila z roko, češ, seveda smo samo ljudje, nihče ni popoln. Ampak te misli se tako globoko usidrajo, da se nam ob njih iz dneva v dan sploh ne prižgejo alarmi. Sprejmemo jih, da so tukaj, jih nezavedno poslušamo.
Od korone dalje dajem prostor udobju pred izgledom, da so oblačila v prvi vrsti udobna, ne tiščijo in vežejo, šele nato pride na vrsto kako izgledajo. Še modrce sem za nekaj časa čisto nehala nosit in se potem res razveselila, ko sem videla v trgovini, končno, nedrčke brez kosti. Novo revolucijo v počutju v oblačilih sem spoznala z oblekami in krili, ki ne vežejo okoli pasu, kot običajne hlače in ne stiskajo maternice in jajčnikov. Zato sem res vesela, ko je čas toplejših dni, da lahko nosim obleke. Kako neprecenljivo je, da dajemo telesu prostor, da se počuti varno in svobodno.
V ženskih krogih imamo določene smernice, da se oblikuje varen prostor. Koliko varnega prostora pa damo same sebi in svojemu telesu za izražanje in bivanje? Da glavno sporočilo krogov namenimo tudi svojemu telesu: »Dobrodošlo si, točno takšno, kot si.«
V zadnjih letih se učim, da je moje telo vredno spoštovanja, ne glede na svojo obliko, velikost ali številko na etiketi. Učim se, da je telo prostor svobode, gibanja, plesa in čutenja – ne objekt merjenja vrednosti.
In ta proces celjenja ni le moj. Je naš.
Zato vas povabim v razmislek: Ali si dovolim obstajati v svojem telesu, takšna kot sem? Ali si dovolim zavzeti prostor čustveno, telesno, energijsko?
Morda prav ti vprašanji odpreta prostor za bolj ljubeč, sočuten odnos do telesa.
Avtorica: Anja Knez