Pisalo se je leto 2012 ...
To je bilo zame zelo težko leto. Bil sem v procesu intenzivne osebne preobrazbe. Nisem mogel več živeti na star način. Nisem več mogel biti v koži starega Matica. Tiščala me je, bila je težka in predvsem ponošena. Bil sem brez smeri v življenju, izgubljen, čeprav morda na zunaj ni izgledalo tako, imel sem malo volje in energije, brez pravega veselja in radosti in nisem želel več tako živeti še naprej.
Še intenzivneje sem iskal odgovore na najpomembnejša življenjska vprašanja: Kdo sem jaz?, V čem je fora vse te drame na tem svetu?, Bo po moji smrti res konec “mene”?, itd. S sabo sem poleg teh vprašanj nosil težo preteklosti, bil sem potrt, napet, veliko časa sem občutil stiskanje v prsih, težko sem svobodno in lahkotno zadihal.
Začel sem brati knjige o samopomoči, o jogi, življenjepise ljudi, ki so me navdihovali kot so Dalajlama, Mahatma Gandhi in podobni, ki so mi vlile nekaj optimizma, a velika večina težkih občutkov je ostajala z mano, kamorkoli sem šel. Vedel sem, da mi samo branje knjig ne bo pomagalo ven iz živega blata v katerem sem se znašel.
Po naključju, ki to seveda ni, sem naletel na tečaj dihanja, ki so ga poučevali tudi v Sloveniji. Imenoval se je Umetnost dihanja. V trenutku sem vedel, da je to tečaj, ki se ga želim udeležiti. Do takrat nisem bil še na nobenem. Razen kolikor sem prebral iz knjig nisem imel pojma kaj je joga, kaj so dihalne tehnike ali meditacija. Bil sem totalno svež, neveden, neumen. Kakor norček na prvi karti tarota, ki stopa po poti življenja, nevedoč za vse nevarnosti, ki ga čakajo na vsakem koraku. Ampak, čutil sem z vsako celico svojega bitja, da je to tečaj zame.
Bil sem študent in nisem imel veliko denarja. Hvala bogu so imeli študentski popust. Z vso negativnostjo, ki me je spremljala iz dneva v dan sem se počutil, kot da se utapljam in da komaj držim glavo nad vodo. Moja rešilna bilka je lahko ta tečaj. Prijavil sem se. A je odpadel, ker je bilo premalo prijavljenih. In še enkrat in še enkrat. Več kot pol leta sem čakal nanj, dokler se nas ni, šestega decembra 2012. leta nabralo šest tečajnikov. Potekal je v enem izmed vrtcev v Ljubljani. Na tečaj sem prišel prvi, neučakan in vedoželjen in učiteljema tečaja pomagal pripraviti prostor – vrtčevsko igralnico.
Ko se je tečaj začel sem se počutil kot snemalnik, željan vsake informacije, ki mi bo pomagala, da si slečem to staro ponošeno in smrdljivo kožo. Občudoval sem učitelja Vesno in Petra, ki sta kot iz rokava stresala življenjske modrosti in nas z veliko sočutja in ljubezni peljala skozi procese. Počutil sem se kot čebula, ki jo lupimo ovoj za ovojem. Med pogovori sem začutil, da tudi zame obstaja pot iz trpljenja, med prakso joge so začele napetosti v telesu popuščati, med dihalnimi tehnikami sem začel čutiti lahkotnost, jasnost v glavi in več energije v telesu.
Kar pa se je zgodilo med Sudarshan kriyo je nemogoče opisati z besedami. Če pa se poskušam z besedami približati, kaj sem čutil med Sudarshan kriyo in po njej bi napisal tole: totalni mir, totalna svoboda, tišina v umu, vsaka celica mojega telesa napolnjena s svetlobo in energijo. Občutek olajšanja, kot da bi sezul veliko premajhne čevlje. Odvrgel sem staro kožo. Ampak to je bil šele začetek. Se nadaljuje…
Več o Sudarshan Kriyi si lahko preberete tukaj.
Avtor: Matic Štorman