Za naslednji zapis so mi bile v navdih besede pisateljice in odlične predavateljice Caroline Myss, katere sem prevedla v slovenščino.
Ta dan v mojem življenju se ne bo nikoli več ponovil.
Nikoli več ne bom videla ljudi, ki jih gledam …
Nikoli več ne bom videla tega sončnega vzhoda in nikoli ne bom videla tistega sončnega zahoda …
Nikoli več ne bom videla osebe, ki zajtrkuje z mano …
Na točno takšen način.
Ne, nič od tega v mojem življenju se ne bo nikoli več ponovilo.
– Caroline Myss
Čudež, minljivost, pozabljivost in samoumevnost
Minevanje dni iz tedna v teden, ob določeni rutini, v nas ustvari navidezen občutek, da se nič ne spremeni. Vse je isto. Ob istem času se vstaneš in greš spat. Med dnevom imaš določene obveznosti, odgovornosti, ki se ponavljajo iz dneva v dan, iz meseca v mesec. Srečujemo iste ljudi, jemo podobno hrano, smo oblečeni v ista oblačila, vozimo isti avto, skrbimo zase in za okolico, …
Z navideznim občutkom, da se nič ne spremeni in našo pozabljivostjo se lahko znajdemo na točki, ko postane življenje, ki ga živimo samoumevno, navadno.
Samoumevno nam je, da imamo streho nad glavo, hrano v hladilniku, da dihamo svež zrak, pijemo čisto vodo, da imamo odnose z različnimi ljudmi, da nas obdaja obilje … Nekaj najbolj navadnega nam je, da čutimo, slišimo, vidimo, okušamo, tipamo, hodimo, se objamemo, držimo predmete v rokah, ustvarjamo, se učimo.
Pozabimo, da se v enem trenutku lahko vse spremeni.
Pozabimo, da je svet v katerem živimo na drugi strani planeta popolnoma drugačen kot pri nas.
Pozabimo, da ima telo omejen čas bivanja in da smo z vsakim novim vdihom bližje smrti.
Pozabimo, da bivamo na krogli, ki se vrti okoli Sonca na popolno pravi oddaljenosti in, ki potuje po neskončnem vesolju z ravno pravšnjo hitrostjo, da obstajamo.
Pozabimo, da je za naš trenutni obstoj bilo potrebnih okoli 2 milijona prednikov v zadnjih 20 generacijah.
Pozabimo, da je verjetnost, da se rodimo v tem telesu, v tem času in prostoru manjša kot 0.
Pozabimo, da je naše življenje čudež.
Dobro se je spomniti, da nič ni samoumevno in da nam je vse podarjeno. Velikokrat se zavemo vrednosti nečesa, nekoga šele takrat, ko tega ni več.
Sama sem, kot pravim, »dobila klofuto« življenja, ko je nenadoma umrl oče. Dobila sem močan uvid, da nič ni večno. Tudi letni časi nas poleg cikličnosti učijo in opominjajo o minljivosti.
Vsak dan je darilo, ki nam prinaša nove priložnosti in nove začetke. Nikoli več se ne bomo zbudili v isti dan, vsak dan smo drugačni in drugačen je tudi svet okoli nas.
Tukaj bi še dodala besede, ki jih izreče grški bojevnik Ahil v filmu Troja: „Bogovi nam zavidajo. Zavidajo nam, ker smo smrtni, ker je lahko vsak trenutek naš zadnji. Vse je lepše, ker smo obsojeni na propad. Nikoli ne boste lepši, kot ste zdaj. Nikoli več ne bomo tukaj.“
In ob tem, da se zavedamo, da je vse minljivo in nikoli več ne bo točno takšno, kot je v tem trenutku, nam to odpre priložnost, da iz te perspektive pogledamo tudi na tiste dogodke, stvari, doživljanja, ki nam niso tako zelo ljuba.
Vsekakor pa nas dojemanje o čarobnosti življenja vodi v hvaležnost. Zato te povabim, da vzameš list papirja in si zapišeš seznam za kaj vse si hvaležen, hvaležna? Naj bo seznam poljubne dolžine, tudi na dveh, treh listih.
Če pa želiš izvedeti več o tem, zakaj si si izbral, izbrala to telo, v tem času in kraju, ali katera so glavna področja učenja tvoje Duše, pa te vabim na Djotiš svetovanje k Maticu. Preberi več tukaj.
Avtorica: Anja Knez